Prihodnost zdravstva ni le v zdravljenju, temveč tudi v preprečevanju bolezni.
Preventiva postaja vse pomembnejši del zdravstvene oskrbe. Po Evropi in drugod po svetu zdravstveni sistemi iščejo načine, kako tveganja prepoznati prej in ukrepati, preden bolezen napreduje. Nacionalni preventivni programi se širijo, primarno zdravstvo prevzema večjo vlogo pri zgodnjem ocenjevanju tveganj, diagnostične storitve v lokalnem okolju približujejo diagnostiko pacientom, specializirane preventivne storitve in storitve za dolgoživost pa ustvarjajo nove modele proaktivne zdravstvene oskrbe.
Ta premik ne spreminja le načina zagotavljanja zdravstvene oskrbe. Spreminja tudi to, kaj zdravstveni delavci potrebujejo od diagnostike.
Diagnostika se že desetletja uporablja predvsem za potrditev ali izključitev bolezni, ko se pojavijo simptomi. Preventiva zahteva drugačen pristop. Temelji na prepoznavanju tveganj, še preden se bolezen razvije, povezovanju različnih virov kliničnih informacij ter podpori zgodnejšim in bolje informiranim odločitvam.
Potreba po takšnem premiku še nikoli ni bila večja.
Nenalezljive bolezni (NCD), vključno s srčno-žilnimi boleznimi, rakom, sladkorno boleznijo in kroničnimi boleznimi dihal, ostajajo eden največjih izzivov za zdravstvene sisteme po svetu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so leta 2021 povzročile 43 milijonov smrti po svetu, pri čemer srčno-žilne bolezni ostajajo vodilni vzrok smrti zaradi nenalezljivih bolezni.¹
Z enakim izzivom se sooča tudi Evropa. Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo ocenjuje, da bi bilo vsako leto mogoče preprečiti približno 1,8 milijona smrti zaradi nenalezljivih bolezni, bodisi z učinkovitimi preventivnimi ukrepi bodisi s pravočasno diagnostiko in dostopom do kakovostne zdravstvene oskrbe.²
Ti podatki pomagajo pojasniti, zakaj preventiva postaja vse pomembnejša tema zdravstvenih politik. Toda prepoznavanje potrebe po preventivi je šele prvi korak.
Naslednje vprašanje je, kako zdravstveni sistemi spreminjajo organizacijo zdravstvene oskrbe, da bi preventivo lahko učinkovito izvajali.
Kako zdravstveni sistemi preventivo prenašajo v prakso
Enotnega modela preventivnega zdravstvenega varstva ni. Države preventivo organizirajo na različne načine glede na svoje zdravstvene sisteme, modele financiranja in potrebe prebivalstva. Čeprav se pristopi razlikujejo, imajo skupen cilj: zgodnejše prepoznavanje zdravstvenih tveganj in omogočanje bolj proaktivnih kliničnih odločitev.
1. Preventiva na ravni prebivalstva
V številnih zdravstvenih sistemih se preventiva začne veliko prej, preden pacient razvije prve simptome. Nacionalni programi proaktivno prepoznavajo posameznike z večjim tveganjem in jih vabijo na strukturirane zdravstvene preglede, namesto da bi čakali na pojav bolezni.
Angleški program NHS Health Check je eden uveljavljenih evropskih primerov. Odraslim med 40. in 74. letom, ki nimajo določenih predhodno diagnosticiranih bolezni, je vsakih pet let na voljo ocena srčno-žilnega zdravja. Pregled je namenjen oceni srčno-žilnega zdravja in prepoznavanju povečanega tveganja za bolezni, med drugim bolezni srca, sladkorno bolezen, bolezni ledvic in možgansko kap.³
2. Preventiva v primarnem zdravstvu
Za številne ljudi se preventiva začne pri družinskem zdravniku.
V državah OECD ima primarno zdravstvo pomembno vlogo pri preventivi, zgodnjem odkrivanju in obvladovanju kroničnih bolezni. Kot prva vstopna točka v zdravstveni sistem lahko dobro organizirano primarno zdravstvo zagotavlja celovito in neprekinjeno obravnavo, podpira preventivo ter posameznikom pomaga pri skrbi za lastno zdravje.⁴
V Španiji raziskovalni program IMPaCT Cohort predstavlja primer, kako lahko primarno zdravstvo prispeva k bolj preventivnemu in napovednemu pristopu k zdravju. Pobudo spodbuja Inštitut za zdravje Carlos III (ISCIII), koordinira pa jo CIBER. Njen cilj je približno 200.000 ljudi spremljati 20 let prek nacionalne mreže centrov primarnega zdravstva. Z združevanjem vprašalnikov, fizičnih meritev, bioloških vzorcev in kliničnih podatkov želi projekt izboljšati razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na razvoj najpomembnejših bolezni, ter prispevati k napredku napovedne medicine in preventive v Španiji.⁵
Španski preventivni program
3. Diagnostične storitve bližje pacientom
Nekateri zdravstveni sistemi spreminjajo organizacijo oskrbe tako, da diagnostiko približujejo pacientom.
Angleški program Community Diagnostic Centres (CDC) je eden najbolj prepoznavnih primerov. Ti diagnostični centri ponujajo širok nabor diagnostičnih preiskav zunaj okolja akutne bolnišnične oskrbe in pacientom omogočajo dostopnejšo diagnostiko. Model je zasnovan tako, da omogoča usklajeno izvajanje diagnostičnih preiskav v lokalnem okolju ter podpira učinkovitejše diagnostične poti.⁶
Namen centrov CDC ni zgolj povečanje diagnostičnih zmogljivosti. Zasnovani so tudi za optimizacijo kliničnih poti ter izboljšanje organizacije in izvajanja diagnostičnih storitev.⁶
4. Specializirane preventivne storitve in storitve za dolgoživost
Poleg javnega zdravstva predstavljajo specializirane preventivne storitve in storitve za dolgoživost še en model proaktivne zdravstvene oskrbe. Te storitve se praviloma osredotočajo na ocenjevanje zdravstvenega stanja in tveganj, še preden se pojavijo simptomi, pri čemer dajejo večji poudarek preventivi, dolgoročnemu zdravju in personalizirani obravnavi.
Za razliko od tradicionalnih poti zdravstvene obravnave, ki so pogosto organizirane okoli določene bolezni ali konkretne klinične potrebe, lahko preventivne storitve in storitve za dolgoživost ponujajo širše ocene zdravstvenega stanja v okviru obravnave, ki je posebej usmerjena v preventivo.
Novejši dokazi o preventivnih pregledih srčno-žilnega zdravja kažejo, da lahko strukturirane ocene zdravstvenega stanja pomagajo prepoznati posameznike s povečanim srčno-žilnim tveganjem ter izboljšajo odkrivanje dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni.⁷
Čeprav se obseg in organizacija teh storitev precej razlikujeta, odražajo širši premik k zdravstveni oskrbi, katere cilj je tveganja prepoznati in obvladovati prej, namesto da bi čakali, da se bolezen razvije.
Kaj je skupno vsem tem modelom
Čeprav zdravstveni sistemi uvajajo različne pristope k preventivi, se vsi soočajo z enakim izzivom: kako vse večjo količino kliničnih informacij pretvoriti v smiselne klinične odločitve?
Predstavljajmo si pacienta, ki pride na preventivni zdravstveni pregled.
Med enim samim obiskom lahko zdravstveni delavci ocenijo srčno-žilno tveganje, stanje ožilja, pljučno funkcijo in vitalne znake, ob tem pa upoštevajo še anamnezo, dejavnike življenjskega sloga in laboratorijske izvide. Vsaka od teh ocen ponuja drugačen vpogled v pacientovo zdravstveno stanje, vendar nobena posamezna meritev ne pokaže celotne slike.
Prav tu postaja koncept integrirane diagnostike vse pomembnejši za preventivno zdravstveno oskrbo. S povezovanjem različnih meritev in kliničnih informacij znotraj istega diagnostičnega delovnega procesa lahko zdravstveni delavci pridobijo celovitejšo sliko individualnega tveganja ter širši klinični kontekst za odločanje o ustreznih nadaljnjih korakih.
S tem se spreminja vloga diagnostike.
Tradicionalna diagnostika je namenjena potrditvi ali izključitvi bolezni, ko se simptomi že pojavijo. Preventivna zdravstvena oskrba pa postavlja drugačno vprašanje:
Kdo je izpostavljen tveganju in kaj lahko storimo, preden se bolezen razvije?
Za odgovor na to vprašanje zgolj natančne posamezne meritve niso dovolj. Zdravstveni delavci morajo znati povezati ugotovitve z različnih diagnostičnih področij, prepoznati vzorce in klinične informacije pretvoriti v smiselne odločitve.
Takšen pristop odražajo tudi Smernice Evropskega kardiološkega združenja iz leta 2021 o preprečevanju srčno-žilnih bolezni, ki oceno srčno-žilnega tveganja postavljajo v središče preventivnega odločanja ter priporočajo upoštevanje individualnih značilnosti, dejavnikov tveganja in skupnega srčno-žilnega tveganja pri odločanju o preventivnih ukrepih.⁸
V isto smer se razvija tudi zdravstvena politika. Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije za digitalno zdravje 2020–2027 spodbuja razvoj učinkovitejših, pravičnejših in k ljudem usmerjenih zdravstvenih sistemov s pomočjo digitalne preobrazbe.⁹ Evropski zdravstveni podatkovni prostor (EHDS) pa vzpostavlja skupni okvir EU za elektronske zdravstvene podatke, vključno z ukrepi za izboljšanje dostopa do zdravstvenih podatkov in interoperabilnosti sistemov elektronskih zdravstvenih zapisov.¹⁰
Ne glede na to, ali preventiva poteka prek nacionalnih programov, primarnega zdravstva, diagnostičnih centrov v lokalnem okolju ali specializiranih preventivnih zdravstvenih storitev, vsi modeli temeljijo na istem: pravočasnih, zanesljivih in klinično relevantnih diagnostičnih informacijah.
Zdravstvo je desetletja izboljševalo natančnost posameznih diagnostičnih preiskav.
Naslednji izziv je bolje izkoristiti informacije, ki jih te preiskave zagotavljajo.
Prihodnost preventivne zdravstvene oskrbe bo vse bolj odvisna od tega, kako učinkovito bodo zdravstveni sistemi povezovali diagnostične delovne procese, klinične podatke in posamezne meritve. S povezovanjem teh elementov lahko integrirana diagnostika zdravstvenim delavcem pomaga ustvariti celovitejšo sliko tveganja posameznega pacienta, sprejemati bolje informirane odločitve in podpreti zgodnejše ukrepanje.
Ker prihodnost preventive ni odvisna le od tega, kaj merimo, temveč tudi od tega, kako povezujemo to, kar vemo.